Zgodba o štruklju

 Zgodba o štruklju

Nekoč je živel štrukelj, ki je na stara leta hotel ugotoviti, kdo je in od kod izvirajo njegove korenine. Dolgo je razmišljal, kako bi to ugotovil. Nekega dne pa se je le domislil. Priredil bo spoznavni večer za vse štruklje tega sveta.

Preko facebooka, instagrama, twitterja, preko mailov, viberja, whatsappa, preko smsjev in po navadni pošti je razposlal vabila vsem štrukljem, ki jih je zasledil na internetu.

Na vabilu je pisalo, da bo zabava kraljevska, zato naproša vse štruklje, da se primerno oblečejo, obujejo in žlahtno uredijo. Pripisano je bilo tudi, da je zaželeno znanje plesnih korakov, saj bodo večer polepšali dunajski simfonični štruklji. Izbran bo najlepši in najbolj okusen par štrukljev, ki bo od same kraljice prejel laskav naslov »štrukelj leta«.

Štruklji po vsem svetu so se začeli vročično pripravljati na največji dogodek v svojem kratkem življenju. Lišpali so se, mazali z maslom in posipali s sladkorjem. Nadevali so si dišave s cimetom in vanilijo. Slani štruklji so prav pretiravali, saj so za nadev naročili skuto iz planinskega mleka. Pehtranovi so iskali najbolj svež in dišeč pehtran daleč naokoli.

Izbirali so pozlačene in srebrne krožnike, s katerimi bi na goste naredili najboljši vtis. Skratka, bilo je noro. Prav vsi so pretiravali. Ko pretiravaš pa se zelo rado zgodi, da okus in videz nista pristna. Najboljše in najokusnejše so preproste stvari brez pretiravanja.

V majhni vasici pod Krnom je živel štrukelj, ki ni maral zabav in načičkanih sprejemov. Sam je bil najbolj srečen, ko so ga pripravili samo za velike praznike. Takrat so se vsi zbrani čudili njegovemu okusu po orehih in dišečem maslu.

Tudi on je dobil vabilo. Zamahnil je z roko, da ga zabava ne zanima. Ko pa je na sliki zagledal sebi zelo podoben štrukelj pa se je le premislil.

Njegove priprave niso bile nič posebnega. Na maslu je popražil bele kruhove drobtine, med zmlete orehe je zamešal še nekaj rozin namočenih v rumu in se zavil v toplo paljeno testo, ki je dišalo po pšenici. Polil se je s stopljenim maslom v katerem so se kot zlati kosmi lesketale drobtine. Tako pripravljen je odšel na pot.

Na zabavi, ki se je začela točno opolnoči, ko so vsi pošteni ljudje že spali, se je gnetlo na stotine štrukljev. Videl je slane, kvašene, pečene, zamrznjene in kuhane štruklje. Eni so bili nadevani z orehi, drugi s skuto, s pehtranom, z mandeljni, z drobnjakom, s korenčkom. Videl je ajdove, sirove, štruklje z ocvirki in s suhimi slivami. Ojej, nadevani so bili z vsem mogočim, prihajali so iz raznih dežel Slovenije pa tudi iz tujine.

Pred vrati je stal celo Branimir Štrukelj, tudi on je namreč prejel vabilo, pomota pač. Prišel je tudi Štrukelj iz Šempasa. Varnostniki so ju kljub temu, da sta z osebnimi dokumenti dokazovala, da sta Štruklja, napodili domov.

V dvorani je bilo svečano vzdušje. Štrukelj, ki je priredil zabavo je ležal na najvišji mizi in imel je prekrasen razgled po vsej dvorani. Čudil se je oblikam štrukljev, saj je do sedaj mislil, da so vsi podobni njemu. Vedel je, da to ne morejo biti njegovi ožji sorodniki.

Po dvorani so se širile sladko-slane dišave. Kot meglica pa je nad vsemi visel vonj po maslu. Nekatere drobtine so se pritoževale, da so preveč bele, druge pa so hotele skriti svojo temno barvo in pregreto maslo.

Štrukelj je z mize ogledoval povabljence, ki so se globoko klanjali in se drug drugemu predstavljali, od kje so prišli ter kako so narejeni. V kotu je opazil nekoga, ki mu je bil na las podoben. Razlikovala sta se samo po luknji na vrhu. Sam je imel na vrhu grebena eno samo luknjo, ta, ki mu je padel v oči pa je imel dve luknji.

Začel se je prebijati proti njemu, da bi ga povprašal, če sta mogoče v sorodu. Ostali štruklji so ga neprestano ustavljali, se mu klanjali. Opazil je celo žlikrofe, torteline in raviole, ki se jim je uspelo izmuzniti skozi vrata, čeprav sploh niso bili štruklji.

Končno je prispel do štruklja izpod Krna, ki se je ravno odpravljal nazaj domov, saj mu je šla vsa ceremonija precej na živce. Pogledala sta si globoko v oči in ugotovila, da sta zagotovo v sorodu. Odkrila sta, da sta enako sestavljena, enako oblikovana, enako polita z masleno omako, iz enakega testa in nadeva, celo oba imata greben. Edina razlika je bila v luknjah, ki jih je naredila gospodinja. Ta, ki je hotel izvedeti, kdo je in od kje so njegove korenine, je imel eno luknjo, štrukelj izpod Krna pa dve.

Podala sta si roki.

»Jaz sem drežniški, pravzaprav magoški štrukelj,« je dejal tisti z dvema luknjama.

Štruklju z eno luknjo je postalo nerodno.

»Hmmm,« je pomislil, »če je on drežniški, sem jaz pa kobariški.«

»Kobariški sem,« je pokimal, »kobariški štrukelj«.

»Lepo, da sva se spoznala, me veseli. Si pa čuden z eno samo luknjo,« je še dodal drežniški, ki je bil pravzaprav magoški.

Tega kobariški štrukelj sploh ni slišal, saj je bil preveč vesel in vzhičen, ker je končno izvedel, kdo je in od kje so njegove korenine.

Tako je štrukelj spoznal, da je kobariški štrukelj in po tem imenu so ga od takrat naprej poznali ljudje po celem svetu. Drežniškega, ki je bil pravzaprav magoški so ljudje velikokrat zamenjali za kobariškega, vendar se ni jezil, on je namreč že od vsega začetka vedel, kdo je in od kje so njegove korenine.


zapisala Zalka Uršič